"Karibu" pomeni dobrodošli v svahiliju, najbolj razširjenem in pogosto govorjenem jeziku v Tanzaniji oziroma Vzodni Afriki nasploh. In tukaj ste definitvno dobrodošli!

Kaj povedati o Tanzaniji? Pred obiskom te največje in najbolj mirne države v Vzhodni Afriki sploh še nisem bila na "črni celini". Tako rekoč nič nisem vedela ne o Tanzaniji ne o Afriki razen tistih nekaj filmov in oddaj na televiziji. Kako to?

Zaljubila sem se na prvi pogled! V deželo, naravo, živali in predvsem v ljudi. Ti so zares nekaj posebnega. Vedno nasmejani, gostoljubni in prisrčni. Nikdar ne bom pozabila, kako so se mi Masajke smejale zaradi moje bele polti in blond las. Bila sem v njihovi vasi na vaškem prazniku obrezovanja. Na eni strani so sedele ženske, na drugi so plesali fantje pod nadzorom starejših vaščanov. Ženske so si šepetale med sabo, kazale name, se smejale, se dotikale mojih rok in las. Moški del pa prav tako. A vse to na tak prisrčen način, da jim ne moreš zamerit. Vsi so se želeli slikat z mano (jaz pa z njimi) in v njihovi družbi sem preživela nekaj nepozabnih ur.

Potem so tu divje živali, ki jih opazuješ kar s kolesa, prostrani nacionalni parki in izjemna narava. Kot da bi gledal slike ali kakšen lep dokumentarni film. V resnici pa je še toliko lepše, ker vse to doživljaš tako od blizu, s kolesa. Vrtiš pedala, pogled pa ti uhaja na vse strani. Ko si v naravi, jo občuduješ in se čudiš tej drugačnosti in lepoti, ko voziš skozi preproste vasice in srečuješ te krasne ljudi, ki ti nasmejani mahajo v pozdrav, pa se počutiš neverjetno dobro. Ne vem, ne znam dobro opisati. Saj se na kolesu vedno dobro počutim, še posebej ko kolesarim v novih krajih ampak tokrat je bilo še posebno lepo. Tanzanija se mi je vtisnila v srce. Morda zato, ker še niso tako vajeni turizma in je vse še zelo, zelo pristno. Morda zato, ker imamo enkratnega lokalnega partnerja. Tanzanijska ekipa (vodiči in spremstvo) nam odkrivanje dežele še dodatno polepšajo. Morda zato, ker so me kar na kolesu učili peti pesmi v svahiliju. Zares mi je vse skupaj kar prehitro minilo.

DA. V Tanzanijo bi rada še šla. Še velikokrat! In Afrika je od sedaj naprej med prvimi na seznamu dežel, ki bi jih še rada obiskala. Tako ali drugače.

 

 

 

Takole pravi naša gostja Marjana o svojih vtisih o smučarsko tekaškem vikendu v Dolomitih:

S "Helio" sem takorekoč že od njenega pričetka, naredila veliko kolesarskih km, spoznala nove kraje, poti in ljudi. Organizacija in vodenje je vedno izpolnilo moja pričakovanja, želje. Pred leti pa so pričeli z organizacijo teka na smučeh, katerega se vsako leto udeležim. Štirje dnevi so ravno dovolj za kratek, a aktiven oddih. Skupine so majhne, vzdušje sproščeno, prijateljsko. Zaključna "tekma štafet" pa poskrbi za smeh in dobro voljo vseh."

 

 

 

Ali še bolje - o neumnih predsodkih. Kolesarska potovanja že po naravi vodijo skozi manj turistično pohojene kraje. Mi se še posebej trudimo da izbiramo dežele in kraje, kjer ni vse podrejeno masovnemu turizmu. In potem pogosto trčimo ob težavo - predsodke na lastnem pragu.

Pred leti smo skrbno, z domačini pripravili izjemno zanimivo turo po Albaniji. Udobno do tja, spremstvo zelo zagnanih domačih kolegov, lepe čiste namestitve. Da ne govorimo o prelepi pokrajini kamor zlepa ne zaide avtobus Korejcev ali Japoncev. In - izjemno gostoljubni domačini vsepovsod. Neprisiljeno prijazni, popotniku bi dali zadnje jabolko, nas peljali kilometre daleč do posebnega izvira vode. In na cestah red in prijazni ter pazljivi vozniki - bolj kot kjerkoli v Sloveniji. A je tura propadla zaradi predsodkov, ki ga lahko osredinimo v en sam stavek: "V to Šiptarijo pa že ne bom hodil".

Nekaj podobnega slišimo o turah po Rusiji. "Ne grem gledat teh neotesancev in mafijcev...". Kar ne slišimo so potem še predstave o KGB, Putinu itd itd. Pa vendar - že dolgo nismo bili tako lepo sprejeti v kako državo kot lani na mejnem prehodu med Litvo in Rusijo na Kurski kosi. Policistke in policisti se kar niso mogli prijazno načuditi redkemu pojavu sredi močne plohe - Slovenci in še na kolesih! In so nas prav, malce radovedno gostoljubno pozdravili v Rusiji, na čelu pa jim je pisalo, da bi nam dali tudi kak požirek vodke, če bi protokol in nadzorne kamere to dovoljevale.

Neobremenjeni, ki potujemo po svetu se vračamo bogatejši za mnoga nova spoznanja. Koliko pa torej vnaprej izgubimo že na domačem pragu?

 

 

Kot turistični vodnik sem preživel na poti že verjetno več kot 2000 dni. To pomeni, da se prično zadeve ponavljati in dobiš občutek, da je turizem uniformiral že skoraj ves svet. Na srečo obstaja še nekaj dežel, kjer je turizem še v povojih. Takšni državi sta bili svoj čas Albanija in Kuba.
Danes je taka država Kirgizija, ki ima podoben problem kot Slovenija - neprepoznavnost. Zato jo obiskujejo predvsem popotniki in pustolovci, kar pomeni, da gre za mehkejšo obliko turizma, ki je bolj prijazna okolju. S tem je povezano tudi prenočevanje. Lokalna posebnost so jurte, ki so bile nekoč mobilni dom nomadov. Država pa tudi vzpodbuja domačine, da del svojih hiš namenijo obiskovalcem, s čimer dobiš še boljši vpogled v vsakdan domačinov. Če ste rojeni v 50 ali 60 letih, boste na kirgizijskem podeželju dobili občutek, da ste se vrnili v čas svojega otroštva.
Glavna ovira za razvoj turizma so slabe ceste, zaradi česar izven prestolnice Biškeka ni avtobusov, kar pomeni odsotnost večjih skupin. Mi se bomo po deželi pomikali s kombiji, ki pridejo do cilja tudi če ni ceste. To se bo v kratkem spremenilo, saj kitajska gradi preko Kirgizije avtocestno povezavo s Kazahstanom. Na cestah prevladujejo avtomobili iz prejšnjega tisočletja, številni so bili narejeni v katerem izmed sovjetskih podjetij.
Kirgizija oziroma Kirgistan pri človeku takoj vzbudi zanimanje in nekako nekako nelagoden občutek, saj že desetlja poslušamo predvsem negativnime informacije, ki prihajajo iz dežel, ki imajo v svojem imenu - STAN, seveda gre za dogodke v Afganistanu in Pakistanu. Vendar ima s temi dogodki Kirgizija ravno toliko skupnega kot Slovenija z vojno na Kosovu. Kirgizija je varna. Narava je skoraj neokrnjena, saj je bila tudi v sklopu Sovjetske zveze Kirgizija predaleč od vsega.
Pri Helii smo navdušeni jedci, zato je tudi hrana eden izmed poudarkov te ture, gre za zanimiv preplet nomadske, kitajske in ruske kuhinje. Pridelana je na zdrav, ekološki način, veliko je zelenjava, na svoj račun pa pridejo seveda tudi ljubitelji mesa.
Nomadske, lahko bi rekli pastirske igre, pripravljajo za svoje veselje. V mestecih je glavni dogodek semanji dan, tudi živinski sejmi so še zelo aktualni.

Ostale zanimivosti vam pa razkrijemo, julija če se nam pridružite na potovanju

Gregor Košec
vodnik Helie



Zakaj mi je Sardinija tako ljuba? Seveda obožujem italijansko kavo, da ne govorim o hrani vendar to najdem tudi drugje po Italiji. Kar me vsakič znova navduši na Sardiniji, je njena čudovita narava, pravljične plaže in prijazni domačini. Kdo sploh so ti Sardinci? Sardi? Italijani? Katalonci? Verjetno nekaj vmes. Njihovo narečje je tako posebno, na njihovo sredozemsko uživaško počasnost sem ljubosumna, njihova dobra volja je nalezljiva.
 
Kratek let iz Trsta, mimo Rima in že prispemo v “Malo Barcelono” kot imenujejo Alghero, to edinstveno italijansko katalonsko dvojezično mesto v Italiji. Sprehod skozi očarljivo zgodovinsko mesto je nepozaben. Mešanica preteklosti in sedanjosti, na koncu pa sprostitev v eni izmed številnih kavarn ob kozarčku sardinskega mikropiva Ichnusa (ste vedeli da Sardinci popijejo največ piva na prebivalca med Italijani?), kdor ima raje vino lahko izbira med izvrstno in pestro ponudbo. Seveda ne gre brez obveznega prigrizka - ovčjega pecorina. Treh stvari, ki jih na Sardiniji ne gre zamuditi. Čudovit prvi dan in priprava na sledečo kolesarsko dogodivščino. Sardinske ceste so večinoma lokalne, vijugaste, tiste ob morju s prekrasno panoramo... Kjer se lahko ustaviš kadarkoli, da poslikaš ta nepozaben razgled, povohaš cvetoč grm ali se samo ustaviš in nadihaš svežega zraka.
 
Pa niso samo zgodovinska mesta kot Alghero ali prelepa Bosa, domačini in hrana, kar me osebno vedno znova prevzame. So tudi nebeško lepe plaže, od umetniško skalnatih, do peščenih oziroma zrnatih. Vse pa kot izmišljene, kot narisane. Čeprav je čas ko smo tam še zgodaj za kopanje v morju, je samo posedeti na njih in uživati v razgledu vredno vsakega prekolesarjenega kilometra. Imamo srečo, saj konec aprila še ni množice turistov in vso to lepoto imamo skoraj zase. S kolesi se podimo do Neptunovih jam, do katerih že samo dostop jemlje dih, vozimo skozi ljubke vasice, mimo privlačnih kavarn, sanjskih plaž, pijemo, jemo eno najboljših kuhinj na svetu.... Seveda v šestih dneh ne moremo videti vse Sardinije ampak kar je vidimo, se vanjo zlahka zaljubimo. Vsaj jaz se. Vsakič znova.

Bi kolesarili po slikah flamskih mojstrov?

Seveda, in še kje... Če vas navdušujejo karakterne pokrajine izberite med temi tremi našimi potovanji:

Stran 1 od 3

Naročilo na E-novice

S prijavo se strinjam s pogoji

facebook    gplus    Pinterest

Helia d.o.o turistična agencija
Helia d.o.o.
Trubarjeva cesta 8
4260 Bled
Slovenija
Tel.: 04 57 65 600
Fax.: 04 57 65 601
Mob.: 031 544 544
© Helia d.o.o. Vse pravice pridržane. Izvedba ideART