Dragocenost

Castrov sistem je vzpostavil neke vrste pravičnost do vseh, vendar je temeljil na omejenih naravnih danostih. Kuba ni samooskrbna in hrane je bilo ravno dovolj za vse. Seveda se je delila na živilske nakaznice in ni bila v prosti prodaji. Turisti so bili precej na boljšem, a tudi za nas je bila izbira manjša, kot smo je razvajenci vajeni doma. Po tednu dni so nam ponavljajoči piščanci na jedilniku že malo presedali.

Ko smo tako ob koncu ene od tur dobili na mizo dimljenega piščanca (za navadne Kubance nepojmljivo razkošje) so se mnogi med nami že naglas zmrdovali in zabavljali. Takrat je v restavracijo vstopila kubanska družina, vsi lepo in nedeljsko oblečeni. Oče jih je odpeljal do pulta, kjer so prodajali jabolka. Ta na Kubi ne rastejo, če se kje kako pokaže je iz uvoza in velika redkost. Večina Kubancev jabolka še nikoli ni videla v živo. Jabolko na pultu je stalo en konvertibilni peso (en evro naše protivrednosti) - takrat pa je profesor na univerzi v Havani zaslužil deset pesov na mesec. Oče je iz robca vzel dragocen kovanec in plačal jabolko. Otroci so z velikimi očmi gledali jabolko, on pa jih je peljal ven na teraso, posedel k mizi in z velikim kmečkim nožem pazljivo razrezal jabolko. Vse koščke je dal ženi in otrokom, zase ni vzel nič. Ko so končali je oče še vsakega pobožal in so odšli.

Vsi smo videli ta prizor, kot v kaki cankarijanski črtici v čisti tišini pojedli kosilo in nikoli več se nihče ni pritoževal čez hrano. S Kube smo odšli bogatejši za spoznanje o skromnosti in dragocenostih.

© Helia d.o.o. Vse pravice pridržane. Izvedba ideART
Za funkcionalnost strani uporabljamo piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Z nadaljevanjem obiska strani soglašate z njihovo uporabo.