Ena o kratkovidnosti

Pred leti smo skrbno, z domačini pripravili izjemno zanimivo turo po Albaniji. Udobno do tja, spremstvo zelo zagnanih domačih kolegov, lepe čiste namestitve. Da ne govorimo o prelepi pokrajini kamor zlepa ne zaide avtobus Korejcev ali Japoncev. In - izjemno gostoljubni domačini vsepovsod. Neprisiljeno prijazni, popotniku bi dali zadnje jabolko, nas peljali kilometre daleč do posebnega izvira vode. In na cestah red in prijazni ter pazljivi vozniki - bolj kot kjerkoli v Sloveniji. A je tura propadla zaradi predsodkov, ki ga lahko osredinimo v en sam stavek: "V to Šiptarijo pa že ne bom hodil".

Nekaj podobnega slišimo o turah po Rusiji. "Ne grem gledat teh neotesancev in mafijcev...". Kar ne slišimo so potem še predstave o KGB, Putinu itd itd. Pa vendar - že dolgo nismo bili tako lepo sprejeti v kako državo kot lani na mejnem prehodu med Litvo in Rusijo na Kurski kosi. Policistke in policisti se kar niso mogli prijazno načuditi redkemu pojavu sredi močne plohe - Slovenci in še na kolesih! In so nas prav, malce radovedno gostoljubno pozdravili v Rusiji, na čelu pa jim je pisalo, da bi nam dali tudi kak požirek vodke, če bi protokol in nadzorne kamere to dovoljevale.

Neobremenjeni, ki potujemo po svetu se vračamo bogatejši za mnoga nova spoznanja. Koliko pa torej vnaprej izgubimo že na domačem pragu?

 

 

© Helia d.o.o. Vse pravice pridržane. Izvedba ideART
Za funkcionalnost strani uporabljamo piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Z nadaljevanjem obiska strani soglašate z njihovo uporabo.